Varnostno kopiranje doma - zakaj in kako?

Če je pred leti veljalo, da na domačem računalniku - razen nekaj besedil, ki smo jih z lahkoto shranili tudi na eno ali dve disketi - ni omembe vrednih podatkov, pa je danes drugače. Fotografije, domači posnetki,... vse to hranimo na nekaj zelo hitro vrtečih se ploščah, za katere že prah cigaretnega dima pomeni veliko okvaro.

Sam sem se že precej zgodaj zavedel te problematike in imam zato doma vzpostavljen sistem, ki se je mnogim zdel paranoičen, zato ga nisem želel deliti z javnostjo. Ko pa je kolegu, ki ima s.p. zaradi okvare fotokopirnega stroja odpovedal trdi disk v računalniku, pa sem se vendarle odločil, da vsaj del svojih izkušenj podelim tudi z vami.

Najpomembneje je, da se na morebitne težave pripravimo že preden se zgodijo. Nekako tako, kot velja, da je varčevati potrebno tedaj, ko še imamo denar. Pripravi na morebitne težave v niti ne tako računalniškem jeziku rečemo varnostna kopija.

Cele teorije obstajajo, kakšna naj bo varnostna kopija, koliko kopij mora biti hkrati aktivnih,..., vendar pa je večina njih pisana za podjetja, kjer imajo zaposleno večjo ali manjšo množico strokovnjakov, katerih edina naloga je skrb za računalniški sistem; za domače omrežje ali omrežje majhnega podjetja vsekakor preveč.

V družinskih okvirih bomo za lokalno varnostno kopiranje uporabljali predvsem:

• različne cenene izmenljive medije, kot so DVD (ali nekoč CD),
• izmenljive trde diske in morda
• podvojeno zapisovanje podatkov.

Kako točno bo shranjevanje podatkov potekalo, je odvisno od tega, katere programe uporabljate vi (ali vaš računalničar) za shranjevanje, sam pa domačim uporabnikom ta trenutek predlagam shranjevanje na vsaj dva izmenljiva trda diska.

DVD ali CD

Ta dva medija sta zadnje čase že nekoliko iz mode. Predvsem CD je res majhen, pa tudi DVD ni prav velik v primerjavi z modernimi trdimi diski (4,7GB proti 1000GB). Dostikrat se mi zgodi, da že samo ena fotoseansa porabi več prostora, kot ga imam na voljo na DVDju.

Shranjevanje na izmenljive trde diske

Izmenljivi trdi diski so dandanašnji verjetno ena najugodnejših rešitev za shranjevanje velike količine podatkov, ki se pojavlja tudi na domačih računalnikih. So relativno poceni, zanje niso potrebni kaki posebni programi za kopiranje, pa še odklopiti se jih da od računalnika, ko jih ne potrebujete.

Shranjevanje na dva izmenljiva diska je pomembno iz več razlogov. Prav gotovo je najpomebnejši ta, da se lahko tudi med kopiranjem na izmenljivi disk (ki lahko traja tudi več ur) zgodi kaka neprijetnost (npr. električni udar), ki vam v enem samem trenutku uniči tako originalne podatke, kot njihovo kopijo.

Druga prednost kopiranja na dva različna diska je, da lahko en disk za nekaj časa pustite tudi pri prijatelju in tako zmanjšate tveganje zaradi morebitnih nepredvidenih dogodkov v stanovanju, od poplave pri gornjem sosedu naprej.

Podvojeno zapisovanje podatkov

Če morate pri shranjevanju varnostne kopije na izmenljivi disk poskrbeti sami, pa za podvojeno (ali redundančno) zapisovanje podatkov poskrbi kar računalnik sam. Vanj sta namreč lahko vgrajena dva ali več trdih diskov, ki imajo medsebojno podvojene podatke na tak način, da izpada enega izmed njih sploh ne boste opazili, ampak boste lahko normalno delali naprej.

Lahko bi rekli, da je ta rešitev odlična, če ne bi bilo nekaj zadržkov. Prvi je že ta, da so vsi diski vedno priključeni, zato so vsi v enaki nevarnosti, če se zgodi električni udar. Dodatna nevarnost pa je v tem primeru tudi nenamerno brisanje. Podatki se namreč podvojeno pišejo, pa tudi brišejo.

Podvojeno zapisovanje diskov vam zato predlagam samo v kombinaciji z izmenljivimi diski, potrebujete pa ga samo tedaj, ko vam vaše delo ne dopušča, da bi čakali nekaj dni na ponovno vzpostavitev računalnika.

Samo za paranoike

Sam doma uporabljam sistem podvojenega zapisovanja podatkov, ki ga približno dvakrat na mesec prenesem na enega izmed štirih izmenljivih trdih diskov (vsak pride torej na vrsto vsaka dva meseca). Na vsak izmenljivi trdi disk hranim več kopij podatkov - dokler pač ne zmanjka prostora. Če bi kaj po nerodnosti izbrisal, imam tako še vedno šanse.

Dodatno si posebej pomembne dokumente pošljem preko VRNETovega varnega predala (povezava z njim je kriptirana), da si s tem zagotovim hrambo na oddaljeni lokaciji. Ker imam zaupanje v administratorje strežnika, me ne skrbi branje. Seveda pa pri tem pazim, da se mi ne zapolni predal. Googlea za ta namen raje ne uporabljam.

Posebej sem previden pri fotografijah. Dokler fotografij s podvojenih diskov ne prenesem na izmenljivi disk, jih hranim tudi v fotoaparatu. Na ta način sem si že prihranil glavobole zaradi prehitrega brisanja. Dodatno fotografije, ki jih želim hraniti dlje časa kot spomin, naredim na papir in hranim v fotoalbumu. Canon mi zagotavlja 100 let, sam pa bom vesel, če bo zdržalo vsaj 30 let.

Naj bo dovolj za danes. Trudil sem se biti kar se da kratek, hkrati pa se zavedam, da zaradi omejenosti s prostorom vsekakor nisem mogel napisati vseh podrobnosti. Pravzaprav pa je prav, da nekaj ostane tudi za mojstre, kajne?